|
Strunjanski polotok združuje veliko naravnih značilnosti slovenske obale pa tudi tistih, ki jih je skozi stoletja oblikoval človek. Pravzaprav je Strunjan v marsičem kraj presežnikov, saj tam najdemo najvišje prepadne flišne stene, najdaljši del naravnega morskega obrežja, edino slovensko morsko laguno, najmanjše soline ter najbolje ohranjeno kulturno krajino, značilno za slovensko obalo. Krajinski park Strunjan je bil najprej razglašen leta 1990 z odlokoma občin Piran in Izola. V skladu s spremembo zakonodaje in odločbami Zakona o ohranjanju narave, je občinska odloka v letu 2004 nadomestila uredba Vlade R Slovenije.
Območje parka obsega celoten Strunjanski polotok, od Simonovega zaliva do izliva Strunjanskega potoka (Roje), vključno z 200-metrskim pasom morja, notranjim delom Strunjanskega zaliva, s Strunjanskimi solinami in z laguno Stjužo.
Strunjanski polotok je s pomočjo kmetijstva in solinarstva, pa tudi s kančkom sreče, ohranil svoj agrarni značaj in ostal v zatišju intenzivne urbanizacije, ki je zajela slovensko obalo v zadnjih desetletjih. Polotok združuje vse značilne elemente flišne pokrajine obalnega območja. Po južnem pobočju polotoka so med skrbno obdelanimi kmetijskimi površinami razpršena skromna stanovanjska in gospodarska poslopja. V nekaterih lahko še vedno vidimo sledove odprtih ognjišč, zidane štedilnike, pa prizidke z letno kuhinjo ter s kamnom tlakovana dvorišča s klopjo in mizo pod "pergolo" ali pod murvo. Kmetijske površine so s pomočjo natančno grajenih oziroma zloženih kamnitih zidov - škarp, spremenjene v terase. Na tak način so kmetje obdelovalne površine zravnali in s tem preprečili odtekanje vode in odnašanje rodovitne prsti. Na začetku prejšnjega stoletja je bil Strunjan znan predvsem po zgodnji zelenjavi, danes pa postaja vse bolj znan po zlatem jabolku - kakiju. Prazniku kakijev je že nekaj let namenjen konec tedna v prvi polovici novembra.
Naplavno ravnico Strunjanskega potoka tvorijo miniaturne soline in laguna, ki je svoj čas služila za ekstenzivno gojenje rib. Tak način sonaravnega ribogojstva je še vedno v uporabi v lagunah italijanske obale severnega Jadrana in se imenuje "vallicoltura". Dandanes je laguna Stjuža, skupaj s Strunjanskimi solinami, pomembna predvsem z vidika ohranjanja ogroženih habitatnih tipov in je bila zato opredeljena kot predlagano območje Natura 2000. Poudariti pa je potrebno tudi nezamenljivost Stjuže in Strunjanskih solin z vidika ohranjanja kulturne dediščine in krajinske pestrosti območja.
Človekovi posegi v prostor pa so bili od nekdaj, vedno in povsod, namenjeni tudi ustvarjanju posebnih ambientov in ne le ugodnih pogojev za preživetje. V tem pogledu v Strunjanu izstopata predvsem pinijev drevored ob magistralni cesti in park ob Vili Tartini, skromen po dimenzijah a bogat z drevesnimi in grmovnimi vrstami. Nad dolino Borgola je cerkev Marijinega Prikazovanja, pomemben cilj številnih romarjev iz celotne Istre. Če se napotimo od cerkve proti vrhu polotoka naletimo tik ob robu klifa na visok, kamnit križ. Ustno izročilo pravi, da križ priča o čudežu, ki se je zgodil pred mnogimi leti na dan 15. avgusta. Takrat naj bi se v viharju, ki je grozil ladjam v zalivu, na vrhu strunjanskega hriba prikazala Marija. Morje se je v trenutku umirilo in mornarji so bili rešeni. V spomin na dogodek so domačini postavili križ, ljudje pa pripovedujejo, da so okrog križa sledovi kamnitih stopinj in solza, ki jih je izjokala Marija, da bi rešila mornarje. Mesto, na katerem je postavljen strunjanski križ nudi obiskovalcu tudi izjemen pogled na Tržaški zaliv, na severno obalo Strunjanskega polotoka, ob lepem vremenu pa tudi na Julijske Alpe in na italijanske Dolomite.
Avtor mag. Robert Turk
|
